Porčin (it. Porzus) se nahaja v predalpskem hribovju (697 nmv) blizu najzahodnejše slovenske vasi Robidišče (11 km), oziroma nad Ahtnom (it. Attimis) in Fojdo (it. Faedis) ter drugimi kraji na robu furlanske nižine, na slovensko-romanski etični meji. Iz Čedada (Cividale del Friuli) je do Porčinja 24 km, iz Vidma (Udine) pa 23 km. Porčinj se nahaja na območju t. i.  Benečije – Beneške Slovenije (Slavia Veneta; Slavia Friulana; furlansko: Sclavanìe). Vsi ti izrazi so problematični, saj so nastali v času »nacionalizmov«. Danes bi bilo, če se število Slovencev, v teh krajih ne bi medtem drastično zmanjšalo, bolj pravilno reči Slavia Italiana, saj so ti kraji del Italijanske države. V današnjem času, ko poudarjamo, da je meja priložnost, je prav, da se prebivalci na obeh straneh meje trudimo za sodelovanje. Kjer so nekoč potekali obrambni limesi in strogo nadzorovane meje, se danes zapore spreminjajo v vrata, nekoč odmaknjeni kraji v središča medsebojnega srečevanja in izmenjav, nacionalistična zaslepljenost v prizadevanje za skupne projekte. V resnici je do izmenjav prihajalo že v preteklosti. Gradovi na predalpskem hribovju kažejo, da je v preteklosti tu potekal pomemben limes*. O tem pričajo Castello di Cucagna; Castello di Zucco; Castello di Partistagno; Castello Superiore di Attimis; Castello Inferiore di Attimis… Iz enega od teh gradov izvirajo Attemsi, ki so bili v preteklosti ena najvplivnejših plemiških rodbin v Sloveniji in so na področju današnje Slovenije naredili veliko dobrega.

Porčinj vedno bolj postaja znan po treh Marijinih prikazovanjih, ki so potekale v septembru l. 1855, ko je v Evropi razsajala kolera in so mnogi umrli tudi v Porčinju in okoliških krajih.  V mesecu juliju in avgustu 1955 so tudi v Porčinju umirali zaradi kolere.

Devica Marija se je prikazala deset-letni deklici Tereziji Dush. Ohranili so se rokopisi Janeza (Giovanni-ja) Grimaza, ki je zapisal kako je razsajala kuga, opisal pa je tudi tri Marijina prikazovanja. Bil je eden izmed redkih vaščanov, ki je takrat znal brati in pisati.

Tereza Dush se je rodila 10. septembra 1845, kot zadnja od sedmih otrok očetu Jožetu Dushu in mami Katarini, roj. Grimac. Iz župnijskih knjig v Attimisu je razvidno, da se je njen oče rodil 18. septembra 1803, mama pa 2. septembra 1806. Poročila sta se v Attimisu 4. aprila 1827. Rodilo se jima je sedem otrok. Tereza se je rodila zadnja, 10. septembra 1845, torej je bila v času prikazovanja, l. 1955, stara 10 let.

Prvo prikazanje: sobota, 8. september 1955

V soboto, 8. septembra, na Mali šmaren je desetletna Tereza Dush, šla v dolino, kjer danes stoji kapelica prikazovanja, da požanje nekaj trave za živino.  Iz rokopisa Giovannija Grimaza zvemo, da je Tereza zaslišala glas: »Hčerka, ja delaš tukaj?« Tereza je čudoviti ženi, v lepih, bleščečih oblačilih odgovorila: »Žanjem travo«. Gospa je rekla: »Ne veš, da je danes praznik in je Bog na praznike prepovedal delati in grešiš. Daj mi srp, da ti malo pomagam«. Marija je Terezi vzela srp in ji pomagala, nato pa ji je rekla naj pove ljudem, da prosijo za odpuščanje tako da v procesiji gredo od Attimisa in Forama do Porčinja. Nato ji je rekla: »Sedaj pojdi takoj domov in naj ves kraj in vsi okoliški kraji slišijo »Besedo«, da se ne sme na noben način z raznimi deli kršiti praznikov in da ljudje ne izrekajo več na razne načine vsakovrstnih kletev, zaradi katerih se trese svet. Naj ne preklinjajo in ne oskrunjajo z delom svetosti praznika, ki je namenjen za počitek in molitev, za to, da se ne dela nič razen tistega, kar je nujno potrebno, ker moj dobri Jezus in večni Oče je tako ogorčen, da tega ne more več prenašati. Toda moja nenehna molitev k neizmernemu Božjemu usmiljenju ima tako veliko vrednost, da svet še obstaja in da, če kakšen kristjan dobrega srca moli in se strinja z menoj, mojemu usmiljenju ne bo konca, ampak bo vedno bolj naraščalo«.

Deklica Tereza je vprašala Gospo: »Katera Žena ste?« Gospa je odgovorila: »Nimam časa, da ti zdaj to pripovedujem, imam še sinove in hčere doma in res nimam časa, da ti povem. A pridem kmalu drugič nazaj. Ti pa pojdi domov kričati, da naj ne delajo na praznike, da so bile letos zelo velike bolezni in kolera: zlo, ki se bo vrnilo, če se svet in vsi ljudje na svetu ne popravijo. Revščina, lakota in bolezen ne bodo prenehale, ampak se bodo vedno nadaljevale. Tudi bolezen jabolk in grozdja, krompirja; vsak sad bo zlo požrlo. Glej, hčerka, pojdi domov in po vsej deželi vpij, naj ne delajo na praznike in naj tudi ne preklinjajo, da je greh zelo veliko zlo in žalitev Boga«. Tereza se po približno desetih metrih hoje obrne nazaj, da bi videla, ali je Gospa še vedno na istem mestu in vidi, da je bolj naprej, nato pa vidi, da izgine. Ko je ne vidi več, gre domov povedati, oznanjati, posredovati novico. Povsod oznanja naj na praznike ne delajo, ​​da je prišla lepa Gospa in pojasnjuje, kje se je to zgodilo. Tereza je vse dobro razložila in rekla, da se bo Gospa kmalu spet vrnila, vendar ni vedela na katerem kraju.

Mater Božjo v Porčinju imenujemo tudi ”Marija žanjica“ in je upodobljena s srpom v roki, Srp je držala v roki ob prvem prikazanju, v soboto 8. septembra 1855.

Drugo prikazanje; četrtek, 27. september 1855

Vsi v Porčinju in okolici so nestrpno pričakovali napovedano drugo prikazanje. Vsaki večer so hodili moliti rožni venec v cerkev ali pa so ga zvečer molili doma. Med tem je kolera zahtevala nove žrtve. V četrtek, 27. september 1855, so ljudje v cerkvi ob kipu zavetnikov sv. Lucije in sv. Janeza Krstnika, molili rožni venec. Prisotna je bila tudi Tereza. Med molitvijo je Tereza zavpila, da spet vidi lepo Ženo, ki je Mati Božjega Sina, Jezusa Kristusa, našega Odrešenika.

»Kliče me ravno zdaj in me je strah. Kliče me tja, kjer se izstopi iz zakristije«. Tereza je šla proti koru skupaj z drugo prisotno deklico Marijo Turco, ki ji je rekla: »Da, grem s teboj, pojdivi.« Ko sta prišli do Žene, je Marija prijela Terezo za roko, Marija Turka, ki so jo klicali Tracogna, pa ni videla nič. Bil je večer in že temno. V cerkvi je bilo mnogo ljudi, a nihče, razen Tereze Dush, ni nič videl. Tereza je videla luč, ki je razsvetljevala cerkev, kot da je beli dan. Hodile so vse skupaj, saj je Marija Turca držala za obleko Tereze. Šle so za oltar na levi strani in se po desni srani vrnile v cerkev. Ljudje niso videli nič. Prišle so do vrat.  Tereza je z roko kazala na mesto, kjer jo Marija drži za roko: »Glej jo, glej jo, tukaj me drži za roko«. Ljudje niso mogli videti nič. Tam jo je Marija pozdravila in rekla: »Zbogom, moja hči« in nato izginila v cerkvi izza vrat.

Vsi so šli iz cerkve in spraševali Terezo. Nato so se vrnili v cerkev in molili rožni venec. O tem so govorili med seboj in pripovedovali drugim. Mnogi niso bili s tem kar se je dogajalo zadovoljni in niso zares verjeli. Dano ni bilo nobeno znamenje. Nič ni bilo zapisano. Vsi so čutili bridko zadržanost in nekakšno veselje, vendar so imeli malo vere. Govorili so: »Če je res res, moramo videti še kaj novega. Bomo videli in počakali”.

Tretje prikazanje: nedelja, 30. september

Naslednje prikazanje je prišlo že čez tri dni, na nedeljo. Zvečer, približno eno uro pred sončnim zahodom, so v cerkvi molili rožni venec. Ob koncu rožnega venca je Tereza tretjič videla Marijo, ki se je prikazala na levi strani kora. »Sedaj me kliče z roko.« Tereza in Marija Turca, ki se je držala za obleko sta šle k Mariji. Tereza je dala Mariji roko. Ljudje, ki so bili v cerkvi so s spoštljivim tihim in nežnim glasom rekli: »Naj ti naredi znak na roki, ali kaj napiše ali da kako drugačno znamenje, da bomo bolj verjeli, da je res Božja Mati in Mati vseh dobrih vernih kristjanov, Brezmadežna blažena Devica«. Vse tri so šle skupaj, a Marija Turca ni videla nič, prav tako niso nič videli ljudje v cerkvi. Od desne strani so šle okoli oltarja na levo stran. Ko so bile za oltarjem je Gospa Terezi naredila na desni roki naredila bel križ. Ljudje so hoteli videti križ na roki, a nihče ni videl nič. Nato so vse tri šle po cerkvi med ljudmi in šle ven iz cerkve. Šli so po vasi, do trga. Na trgu so vprašali Terezo, kje je Devica Marija Brezmadežno spočetje. Odgovorila je: »Poglejte jo, tukaj me drži za roko, poglejte njena oblačila, poglejte sem, s svojo desnico vam jo pokažem, z desno roko se dotaknem njene obleke, njenih oblačil in poglejte tukaj pajek pleza po njeni obleki.” Ljudje so pokleknili, da bi bolje videli in da bi bili vredni videti, vsi otroci in odrasli so molili, a videti niso mogli nič, razen pajka. Oče je Terezo poklical in jo peljal domov. Ljudje so po kolenih šli proti hiši. Ko sta Jožef Dush in Tereza prišla okoli štiri metre do hiše se je Marija ustavila in rekla: »Zbogom, zbogom, moja hči« in se začel spuščati na drugo stran. Ko je bila oddaljena kakih osem metrov se je Marija ponovno obrnila k Terezi in rekla: » Zadnjič in tretjič ti priporočam: reci, naj ne preklinjajo, da se svet tresti začne; in priporočaj naj na praznike ne delajo in ta dan oskrunjajo na toliko načinov«. To so bile zadnje besede Marije Device. Marija se je še nekoliko oddaljila in nato izginila. Nihče od prisotnih, razen Tereze, Marije ni videl, niti slišal. Ko je bilo prikazanja konec so lahko vsi ljudje na Terezini roki videli beli križ, znamenje, ki ga je naredila Marija. Ljudje so se vrnili v cerkev in šli v procesiji okoli oltarja, po isti poti, kot je šla Marija. V zahvalo za tri Marijina prikazanja so zmolili še en del rožnega venca.

Božja Mati, Devica Marija se je s Terezo Dush pogovarjala v slovenskem narečju, domačini rečejo ”po naše“. To dokazuje ustno izročilo, pa tudi dokumenti v arhivu sester Božje previdnosti v Vidmu (Archivio delle Suore della Providenza a Udine).

Življenjska pot Tereze Dush po končanih prikazovanjih

O nadaljnjem življenju vidkinje ni veliko znano. Zakaj so jo odpeljali v Videm? Dokumenti pravijo, da so jo l. 1856 sprejeli v žensko sirotišnico, v zavod sv. Luigija Scrosoppija v Vidmu. Kasneje je v njej dozorel Božji klic k redovništvu, vendar so jo velike težave ovirale pred dokončno odločitvijo. L. 1864 ji je »Mati Božja iz Nebes« med ponovnim videnjem razblinila vse dvome in jo opogumila, naj vstopi v Skupnost redovnic Božje previdnosti (Congregazione delle Suore della Provvidenza). Istega leta je bila 7. avgusta sprejeta med kandidatke, 19. marca 1867 pa so jo sprejeli v noviciat. 14. septembra 1868 je postala redovnica in prejela od duhovnika, sv. Luigija Scrosoppija ime Maria Hozana. Njena naloga je namreč bila vekomaj »hvaliti« Mater Božjo, ki jo je »tako ljubila, varovala in podpirala s prav posebno milostjo«. Umrla je v Vidmu 16. avgusta 1870, ko še ni dopolnila 25 let, in je že veljala za svetnico. Kje je njen grob se zaenkrat še ne ve. Potekajo pa zavzete raziskave.

Sčasoma je spomin na prikazovanjih Device Marije v Porčinju zbledel. Marijina prikazovanja v Porčinju, zaradi različnih razlogov niso postala znana širši javnosti. Spomin na prikazovanja so ohranjali domačini. Na kraju prikazovanja so molili rožni venec in tam zgradili kapelico, ki ji domačini pravijo »Jankona«. U pobožnosti pričajo tudi romarske steze. Iz krajev v furlanski ravnini, ki se nahajajo ob vznožju predalpskega gričevja (Fojda -Faedis; Poiana, Racchiuso; Borgo Faris, Ahten (Attimis)… do Porčinja vodijo steze, po katerih so domačini romali v Porčinj. L. 2009 se je našel dokument, ki govori o gradnji kapelice prikazovanja. Načrte za kapelico je naredil Giovanni Grimaz, ki je poznal vidkinjo in njeno družino. Zapisal je pričevanja posameznikov, ki so se pod pričevanje podpisali.

Prvi je o prikazovanju začel javno govoriti in pisati g. Carlo Gamberon, župnik v Škednju (Trst). Nagovoril je takratnega župnika don Vita Ferinija. Prvo večje romanje je bilo maja 1992. Šele takrat so mnogi prvič slišali za Porčinj. G. Vito Ferini se je s podporo takratnega videmskega nadškofa mons. Alfreda Battistija trudil, da bi se sporočilo Matere Božje iz Porčinja poznalo in širilo. Neutrudno sta si za poznavanje Porčinja v Sloveniji prizadevala tudi g. Aleš Rupnik, ki je sedaj župnik v Kanalu in lazarist + p. Ciril Čarga, ki je bil doma iz Idrije pri Bači in je kot misijonar deloval v Kanadi, na Kitajskem v Torinu… Za poznavanja Porčinja si prizadeva tudi mons. Marino Qualizza in mnogi drugi duhovniki, pa tudi laiki.

V zadnjem času sta vsako leto v Porčinju vsaj dve sv. maši v slovenskem jeziku; na soboto po Veliki noči in na soboto ob bližini Malega Šmarna, ko se je Marija prikazala prvič. Za organizacijo sv. maš v slovenskem jeziku skrbi g. Aleš Rupnik. Zaradi epidemije Covida so romanja zamrla, a se spet vračajo. Sedanji župnik don Vittorino Ghenda, župnik v župniji Racchiuso, je rektor Porčinja že od l. 2002, torej 22 let. Naslednje leto bo praznoval 60 let duhovništva. Z za njegova leta izredno energijo vabi v Porčinj slovenske romarje in vsakemu pove, da je Marija govorila po slovensko. Pravi da je priromalo v Porčinj že okoli 250 slovenskih duhovnikov in tudi pet slovenskih škofov. V Porčinju je tudi Romarski dom, krajevna skupnost pa nudi gostoljubje v domu »Pro Loco«. Za gostoljubje v romarskem domu poskrbijo domačini in sestre, ki pripadajo skupnosti Služabnikov Marije Jezusovega Srca (La Comunità Servi di Maria del Cuore di Gesù), ki so v glavnem Brazilke. Skupnost je v Braziliji l. 1997 ustanovil zakonski par Ana Rita in njen mož José Tavares de Melo. Začutila sta klic, da svoje premoženje namenita za najbolj uboge.

Skupnost CSMCJ ima svoje postojanke v Braziliji, Kolumbiji, Italiji, Portugalski, Franciji in Ruandi. V Porčinju se srečujejo tudi z romarji iz Sloveniji. Glede na to, da imajo veliko duhovnih poklicev želijo priti tudi v Slovenijo in se naučiti slovenski jezik.

Poleg omenjenih slovenskih sv. maš pa v Porčinj romajo tudi organizirane skupine: iz Škofje Loke… V Porčinj iz različnih smeri Slovenci romamo tudi peš. L. 2018 so v Porčinj romali člani Društva prijateljev poti sv. Jakoba Slovenija, sledili so jim odrasli bovški skavti  (ZBOKS) in člani Slovenskega gorniškega kluba SKALA. Posamezni peš romarji prihajajo v Porčinj tudi iz Kobarida preko Robidišča. Janez Rak in Jože Šček sta dvakrat poromala peš tudi v času epidemije, ko ni bilo sv. maš. Podobno je tudi majhna skupina ne rano mladih zanesenjakov (»norcev«, kot se imenujejo) iz Vipave do Porčinja že štirikrat šla peš. Za romanje potrebujejo tri dni: prvi dan gredo iz Vipave do Tolmina; drugi dan iz Tolmina do enega izmed kampov ob Nadiži; tretji dan pridejo do sv. maše v Porčinj. Janez Rak, ki se jim pridruži v Tolminu, pride do tja peš iz Ljubljane; za to rabi dva dni. Letos peš romanje iz Vipave in Ljubljane načrtujejo že petič.

Upamo, da bo letos za romanje primerno vreme in poleg njih v Porčinj pridemo v velikem številu. Predvideno je, da bo sv. mašo vodil koprski škof Jurij Bizjak.

Marijino sporočilo v Porčinju – sporočilo Slovencem in vsemu svetu

Marijino sporočilo v Porčinju je zelo podobno njenemu sporočilu v La Salette. V oči padeta predvsem dve naročili: ne ob nedeljah delati in ne preklinjati, druga in tretja Božja zapoved. Mati Božja je dodala, da bodo sledile, če se svet ne spreobrne, lakote in bolezni. Njene napovedi so se uresničile.

Vemo, da so bile Marijine napovedi v Fatimi še veliko hujše, kot v La Salette in Porčinju. Dejstvo je, da so se uresničile njene napovedi, ki jih je dala v Parizu (1830), bodisi v nadaljnjih prikazovanjih. Marija nas, kot naša varnostno-obveščevalna služba, pravočasno opozarja na satanove spletke. Če pomislimo na današnje stanje človeštva, na grozodejstva, ki se dogajajo in smo se nanje že navadili! Vse to je posledica določenih odločitev. Morda si domišljamo, da so vse stvari med seboj ločene in izolirane. V resnici ni tako, vse je med seboj povezano. Do teh spoznanj prihaja tudi znanost. Ni vseeno ali spoštujemo Gospodov dan ali ne; to vpliva tudi na ekonomijo, družino, naše zdravje… Kdor krši Božje zapovedi, ga čakajo težke posledice: lakota, revščina, bolezni, vojne, neplodnost, izumrtje naroda… Če bi bila nedelja naš civilizacijski dosežek, ne bi dovolili, da v nedeljo delajo niti judje, muslimani, ateisti… Prepoved ropotanja traktorjev, mešalcev, motork… bi bila zapisana tudi v državni zakonodaji.

K Mariji zdraviteljici po telesno, duševno in duhovno zdravje

Porčinj je »furlanski Lurd«, glede na to, da je Marija govorila v slovenskem jeziku pa tudi »slovenski Lurd«. Zanimive so slike Porčinjske Matere Božje, na katerih so slikarji upodabljali tudi potok. Verjetno pod vplivom Marijinih prikazovanj v Lurdu. Marija se je v Porčinju prikazala l. 1855, torej tri leta prej, kot v Lurdu. V času, ko se je Marija prikazala v Porčinju je v Evropi divjala kolera. Umirali so tudi prebivalci Porčinja. Vzdušje v času, ko se je Tereziji prikazala Marija je bilo moreče. Avgusta in septembra 1855 je v epidemiji kolere v Porčinju  in sosednjih Podratah (Clap) umrlo 32 ljudi, med njimi tudi kaplan Giuseppe Costaperaria, star 45 let, ki se je verjetno okužil, ko je umirajočim podeljeval zakramente. Dan pred Marijinim prikazanjem, so bili v Porčinju trije pogrebi. Naslednjo nedeljo po prikazovanju so bili spet trije pogrebi. Umirali so tudi otroci in mladi.

Po Marijinih prikazovanju je kolera prenehala. Domačini so pozneje v zahvalo za rešitev pred kolero v cerkvi postavili sliko »Marija od zdravja«. Vsako leto v Porčinju potekajo sv. maše za bolnike, kar še posebej spodbuja sedanji videmski nadškof mons. Andrea Bruno Mazzocato. Celovito razumevanje zdravja, ki je v soglasju tudi s spoznanji sodobne znanosti, vključuje tudi duševno in duhovno zdravje. Morda se tega ne zavedamo, morda tega nočemo vedeti, toda prav gotovo je z zdravjem povezano tudi Marijinim naročilom: »Posvečujte praznike in ne preklinjajte, pokorite se in spoštujte post in bedenje ter dobro molite sv. rožni venec«.

Vrata med slovanskim in romanskim svetom, nebeška vrata ter avtocesta v nebesa

Porčinj se nahaja na stičišču jezikov in kultur, na slovensko-romanski etični meji. Tu že več stoletij skupaj sobivajo Italijani, Furlani in Slovenci. Med drugimi je na to opozoril tudi bl. Carlo Acutis (1991-2006), ki je umrl zaradi levkemije star komaj petnajst let. Znanj je po tem, da je bil računalniški genij in je pripravil na spletu dve razstavi; razstavo o evharističnih čudežih in razstavo o Marijinih prikazovanjih (http://www.carloacutis.com/it/association/mostra-apparizioni-della-madonna-e-i-suoi-appelli), ki je po njegovi smrti izšla tudi v knjižni obliki (Gli appelli della Madonna. Apparizioni e santuari mariani nel mondo). Med kraje Marijinega prikazovanja je uvrstil tudi Porčinj (Porzus degli Slavi); ki je »vrata«. Jezus pravi: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo« (Jn 10,9). Božja Mati Marija je poskrbela, da je Porčinj tesno povezan z Jezusom, bl. Carlo Accutis pa nas je tega spomnil. Znan je njegov rek »Evharistija – moja avtocesta v nebesa«. Naša prošnja: »Bl. Carlo Accutis posreduj v nebesih, da se bodo romarji lahko do Porčinja pripeljali z avtobusom« in bodo tu romarji odkrivali avtocesto o kateri govori tvoje življenje«. Upamo, da bodo župani z obeh strani meje s pomočjo sodelavcev uspeli skupno pripraviti projekt, ki bo omogočil pridobitev sredstev tudi za razširitev ceste, ki bo omogočila, da v Porčinj prihajajo tudi večje skupine romarjev, ne le iz Slovenije in Italije, temveč tudi od drugod. Obenem pa je potrebno razmišljati, da kraj ohrani svojo prvobitno lepoto, kamor bodo romarji prihajali na zdravljenje od hrupa in mestnega načina življenja, občudovali naravo in si nabrali novih moči za življenje.

Zakaj Marijina prikazovanja v Porčinju postajajo širši javnosti znana šele danes, ko je od prikazovanj minilo že 168 let (2023)?

Če odmislimo težavno dostopnost Porčinja, politične in kulturne razloge, je to, da Marijino sporočilo v Porčinju spoznavamo šele danes, Božja previdnost.  . Marijin materinski opomin v Porčinju je danes, ko je t. i. »Zahodni svet«, zavrgel Boga, aktualen veliko bolj kot ob času prikazovanja. Nekdanji župnik, don Vito, je nekoč dejal: »Dejstvo Marije iz Porčinja je kot čudovita roža, ki počasi odpira svoje cvetne liste, enega za drugim, da nam pokaže – glede na Božje in ne naše čase – vso svojo lepoto in dišavo«.

Marija je v Porčinju izbrala za prikazovanje kraj od kjer seže pogled na velik del furlanske ravnine vse do Gradeža in na venec Alp. Naš pogled obrača proti Obljubljeni deželi, proti večnosti.

Kako do Porčinja?

Porčinj, zemljepisne koordinate: 46.182923, 13.347946

Žal v Porčinj ne moremo priti z avtobusom, temveč le z osebnim avtomobilom, z motorjem kolesom, konjem ali peš.

1. Iz Kobarida preko Borjane, Podbele in Robidišča. Od Robidišča nadaljujemo pot po planoti Ravni (Piano delle Farcadizze) do Prevala s kapelico sv. Antona na 790 metrih nadmorske višine, kjer je razpotje. Tu sledimo kažipotom za vasici Prosnid (Prosenicco) in Subid (Subit) ter k planšarijam na Toplem vrhu (Malghe di Porzus). V naslednjem križišču se spustimo v Porčinj. Od Robidišča do Porčinja je 11 kilometrov.

2. Preko Čedada (Cividale):  Faedis, Attimis, Porzus.

3. Po avtocesti A 4, preko Vidma (Udine):  Izhod Udine nord; Povoletto, Attimis, Porzus. Iz Attimisa do Porzusa je 6 km ozke ceste.

4. Peš: Iz Ahtna (Attimis), Fojde (Faedis) in iz drugih krajev vodijo v Porčinj tudi označene pešpoti.

Zanimivosti ob poti

Čedad (Cividale del Friuli)

Čedad jemesto ob Nadiži, »srce Furlanije«, je l. 50 pred Kristusom ustanovil rimski imperator Julij Cezar (Forum Iulii). Po tem mestu dobijo ime tudi Julijske Alpe. Mesto je bilo v času Langobardov (od. L. 568) okoli 200 let glavno mesto Langobardske vojvodine, preden so Langobardi prestolnico prenesli v Pavio. L. 737 je Čedad postal sedež oglejskega patriarhata. V Čedadu se v krščanskem muzeju v stolnici nahaja »Ratchisov oltar«, najpomembnejša skulptura celotnega poznega srednjega veka na tem območju. Na oltarju je med drugim zanimiv zapis v latinščini; razen zadnjih 12 črk, ki so enigma: »hidebohohrit«. Nekateri menijo, da to pomeni: »je šel Boga odkrit«. Če ta teza drži, je to najstarejši zapis v slovenščini; starejši od Brižinskih spomenikov.

Pavel Diakon(720-797), razgledan zgodovinar in pesnik, je živel v Čedadu v času propadanja Langobardskega kraljestva. Med drugim je napisal za zgodovino zelo pomembno knjigo Historia Langobardorum, ki opisuje zgodovino njegovega naroda, pa tudi zgodovino naših prednikov.

V Čedadu si vsekakor velja ogledati stolnico in stolnični muzej, Muzej Langobardov, Tempietto Langobardo ter se sprehoditi po mestu, ki je pod zaščito Unesca.

– Čedajski rokopis (nastali okoli leta 1497): 16 listov; kratki zapisi z imeni faranov. 52 zapisov je v slovenskem jeziku.

– V Čedadu je znan tudi kamniti »hudičev most«, ki so ga začeli graditi l. 1442 po Kristusu. Visok je 22 m, dolg 50 m. Legenda: mogočen steber sloni na velikem kamnu, ki ga je postavil Hudič. Hudič je obljubil, da bo pomagal zgraditi most, če bo prva duša, ki bo šla čez, njegova. Čedajci so bili prebrisani in so, ko je bil zgrajen, čez most poslali mačko.

Stara gora pri Čedadu (Castelmonte)

Stara gora pri Čedadu je bila v srednjem veku najbolj obiskana romarska pot v okolici. Sem so prihajali romarji iz Goriške, Kranjske, Koroške in celo Štajerske. Marijin kip je iz začetka 15. stoletja. Ta kip črne Marije sodi med najlepše Marijine upodobitve daleč naokoli in zato mu slovenski romarji pravijo Lepa Marija ali Živa Marija. Starogorski rokopis je eden od starejših spomenikov slovenskega jezika. Nastal je ob koncu 15. stoletja in vsebuje iste molitve kot Celovški rokopis.

Landarska jama (Grotta di San Giovanni d’Antro)

Landarska jama je znana po podzemni cerkvi do katere pridemo po 115 stopnicah in je prvi dokaz prisotnosti krščanstva v Nadiških dolinah. Grotta di San Giovanni d’Antro

Matajur

Matajur je gora, ki se nahaja na meji med Slovenijo in Italijo. Z njenega vrha vrha je lep razgled na vse strani neba. Pod vrhom se nahaja tudi planinska koča Dom na Matajure. Na pobočju gore se nahaja istoimenska vas. Na Matajur vodijo tudi številne pohodniške poti. Med drugim se tu konča peta etapa in začne šesta etapa Camino Celeste, ki poteka od Ogleja do Svetih Višarij.

*Limes je izraz, ki je prvotno pomenil pot med dvema zemljiščema, Tacit pa je izraz prenesel v času cesarskega obdobja antičnega Rima v izraz, ki je zaznamoval državno mejo. Danes s tem izrazom zaznamujemo vse vojaško organizirane utrjene meje nekdanjega rimskega imperija. To so bile nekakšne utrjene linije, ki so ločevale rimski imperij od barbarskih ozemelj. Obstajalo je več limesov, od katerih se jih je nekaj delno ohranilo vse do danes.

Bogdan Vidmar

(Na god apostola sv. Jakoba st., Nova Gorica, 25.7.2023)